Cvete od maja do avgusta in brez težav jo boste našli tam, kjer so apnenčasta tla, najraje pa poganja na travnikih in gozdnih obronkih. Bogato razvejan nižji grm zraste od 25 do 60 cm v višino, po steblu so razvrščeni jajčasti listi brez peclja, cvetovi z množico prašnikov pa so zlatorumene barve.

Od njenih sorodnic, ki niso zdravilne, jo ločimo pot tem, da sta po dva lista na steblu vedno v paru drug nasproti drugega. Da boste prepričani, če je rožica prava, v dlani zmečkajte polno razcvetel cvet. Iz njega se mora po zaslugi barvila hiperin, pocediti rdeč sok, zaradi česar je zel znana tudi pod ljudskim imenom krvavec.

V ljudskem zdravilstvu uporabljajo šentjanževko pri boleznih žolčnika in jeter, močenju postelje pri otrocih, driski, vnetju črevesja vročičnih obolenjih, histerijah, glavobolu, nespečnosti, bronhitisu, astmi, protinu in revmi in za boljše izločanje seča. Po čaju iz šentjanževke sežejo tudi pri vnetju in krčih maternice ter pri neredni menstruaciji.